Spuščanje v nedeljsko jutro
V nedeljo zjutraj sem se zbudil
in glava me je strašansko bolela.
Za zajtrk sem eno pivo popil,
ker ni bilo slabo, sem ga s še enim zalil.
Nato sem v omari premetal obleke
in poiskal najmanj umazano srajco.
Lase sem si počesal in obraz umil
ter se po stopnicah počasi v nov dan odvalil.
Prejšnji večer sem si bil možgane osmodil
s cigaretami in pesmimi, ki sem jih bil izbral.
Danes sem šele prvo prižgal
in gledal otroka, ki se je s konzervo na cesti igral.
Nato sem prečkal cesto
in v nos mi je nedeljski pečen piščanec zadišal.
O bog, v mislih sem lahko ponovno
na davno izgubljeni kraj odpotoval.
Na nedeljsko jutro si, moj bog, želim,
da bi lahko pobegnil v omamo,
saj se vedno ob nedeljah
telo počuti strašno samo.
Nič ni bolj samotnega,
morda le smrt,
kot je pusti mestni pločnik zaspan,
ko se v nedeljo zjutraj spušča nov dan.
V parku srečal sem očeta,
ki je gugal hčerkico smejočo.
Ustavil sem se pred nedeljsko mašo
in poslušal množico pojočo.
Nato sem se po ulici napotil,
nekje daleč osamljen zvonček je zvonil,
In odmeval vzdolž betona,
kot sanje, ki sem jih v pivu utopil.